Vrtec je ena mojih slabših izkušenj v mojem življenju. Bolj ko sem vsako jutro jokal, da nočem v vrtec bolj sta me starša silila in prigovarjala, da če hočem v šolo, da moram.
No, je bil najbolj strog glede tega. Mama je dosti krat jokala kar z menoj, ko me je oblačila in pripravljala za v vrtec. Ničkolikrat se je zgodilo, da sem iz vrtca pobegnil in sem bil doma pred mamo, ki se je mimogrede še ustavila v bližnji trgovini. Bil sem že toliko brihten, da sem znal sam domov iz vrtca in to po drugi poti, ne po tisti, po kateri sva hodila z mamo. Vedno sem se skril v posteljo pod odejo, da me ne bi našla. Pa me vedno je. Danes razumem njeno skrb in jezo nad menoj, vem, da je morala me pošiljat v vrtec. Od začetka sem tako pridobil nekaj časa, da sem bil lahko doma, dokler ni zazvonil telefon in so iz vrtca javili, da me ni več tam. Vedno znova me je peljala nazaj. Dosegel pa sem samo to, da so v vrtcu začeli zaklepati vrata naše igralnice, da ne bi spet pobegnil. S tem sem požel pravo nezadovoljstvo med sovrstniki, saj niso več mogli skakat iz igralnice v igralnico. Bilo so primorani biti zaprti z menoj vred. Prav vam bodi, sem si takrat mislil. Če moram bit jaz tukaj, boste tudi vi.
Tako je počasi mineval čas in tudi jaz sem se nekako navadil na to grozo, na vrtec. Spoznal sem tudi fanta iz sosednje ulice in postala sva prava prijatelja. Andrej mu je ime. Bila sva nerazdružljiva, kot rit in srajca, tako so nama pravili. Marsikatero sva skupaj ušpičila. Še danes, ko se vrnem v domači kraj in se kje srečava, se nasmejiva najinim dogodivščinam iz vrtca. Koliko sivih las sva naredila vzgojiteljicam.
